Ko obrestne mere rastejo, je denar na varčevalnih računih videti privlačen. Toda realnost je drugačna: če inflacija ostane višja od obrestne mere, vaša kupna moč kljub vsemu pada. In prav v takih trenutkih se vlagatelji vedno znova vračajo k zlatu, varnemu pribežališču, ki ohranja vrednost, ko denar izgublja pomen.

Zgodovina kaže, da je zlato v obdobjih visoke inflacije pogosto doseglo nove rekorde. Razlog je preprost – ko ljudje izgubijo zaupanje v papirnati denar, poiščejo trdno vrednost. Zlato je univerzalno priznano, likvidno in brez kreditnega tveganja, torej ga ne more "uničiti" nobena centralna banka.

Danes, ko so finančni trgi preobremenjeni z negotovostjo, se vse več posameznikov zaveda pomena diverzifikacije, t.j. kombiniranja tradicionalnih naložb z realnimi dobrinami. Zlato je idealen del te kombinacije, saj deluje kot zavarovanje: ko ostale naložbe izgubljajo, zlato pogosto raste.

Obenem pa je ključni okoliščini prav realna obrestna mera, ki je nominalna obrestna mera minus inflacija. Ko je ta realna obrestna mera negativna oziroma zelo nizka, postane varčevanje v banki manj smiselno in zlato bolj privlačno. Empirične analize navajajo, da je negativna realna obrestna mera eden od glavnih dejavnikov rasti cene zlata.

Zato je smiselno gledati širšo sliko: ni le vprašanje, ali bo centralna banka dvignila ali znižala obrestno mero, ampak ali bo realna obrestna mera ostala nad ali pod ničlo. Prav v trenutkih, ko se nominalne obresti zadržujejo ali počasi rastejo, inflacija pa ostaja visoka, zlato izstopa kot eno redkih sredstev, ki lahko odklopi od logike tradicionalnih finančnih instrumentov.

Čeprav nihče ne more napovedati prihodnosti, lahko zagotovo rečemo eno: vrednost zlata nikoli ne bo nič. V svetu, kjer se vse spreminja, je prav stabilnost tista, ki jo ljudje danes iščejo, in zlato jo že tisočletja ponuja brez izjeme.